Na Brooklyn film festivalu se je pravkar odvrtelo drugo prikazovanje Inferna. Bila sem zelo ponosna, da sem prav jaz najavila vaš film, in na srečo sem imela dovolj časa, da si ga tudi ogledam. Nekateri gledalci s prvega prikazovanja so mi povedali, da je film zelo težek. Pred filmom sem občinstvu prebrala režiserjevo izjavo z vaše spletne strani. Kljub temu se mi niti sanjalo ni, da bom z vašim filmom ponovno doživela prizore lastnega inferna, inferna svoje domovine, svojih prijateljev, svoje generacije. Ne morem opisati, kako težka je bila tišina, ki je zavladala v dvorani med odjavno špico. Kako so se mi napenjale mišice med gledanjem, kako (nam) jemljejo življenja, kako nam odrekajo možnosti, da bi si lahko ustvarili družine, kako nam odstranjujejo organe in v usta tiščijo kanapeje na sprevrženih zabavah za grabljenje denarja. Vinko, napisal si izjemno zgodbo! In jo izjemno posnel! Redko tako udaren, v najboljšem pomenu te besede, režiserski pečat na naših prostorih! Ne morem ugotoviti, kdo je bil direktor fotografije, toda svoje delo je opravil z odliko! Ta neopisljiva sivina, ki na instagramu enostavno ni mogoča. 🙂 Zelo dokumentaristična fotografija za tako filmsko prikazano zgodbo! Sesuli ste me! Hodim počasi. Rada bi zajokala, roke položila na sledove na ožganem zidu in vanj udarjala z glavo, dokler ne bi razumela, ZAKAJ?! Zakaj me zdaj skrbi, ali poznam koga, ki bi me zaposlil, da bi lahko delala karkoli, namesto, da bi me skrbelo, ali dobro opravljam svoje delo … Med drugim … Toda po drugi strani se lahko veselim, ker bom zdaj iz filmske dvorane stopila v najbolj razburljivo mesto na svetu. V New York! Kjer živim že pet mesecev! Ampak po drugi strani prav zaradi tega še močneje udarjam z glavo ob zid!
Čestitke vsem!
Masha Dakic