Dobro je, da je slovenski film končno razgrnil še kakšne druge težave od ljubezenskih pričkarij srednjega razreda. Odlično je, da je Möderndorfer izkoristil dokumentarni moment in del filma posnel med ljubljanskimi protesti proti družbenim elitam. …. Razumem ga kot Möderndorferjevo provokacijo, ki naj prilije nekaj prepotrebnega bencina na utrujene vstajniške ostanke izpred dveh let. In kot tak je dragocen.
Špela Barlič, Pogledi, 24.09.2014

Film Inferno je kljub peklenski zgodbi nebeško lep. Ob njem vam ne bo prišlo na misel, da bi jedli pokovko in pili kokakolo. Kajti ta film prebuja jezo. Sočutje. Pride do živega. In ponuja priložnost za spremembo.
Urška Krišelj Grubar, Jana, 16.09.2014

Najbrž ni ravno presenetljivo, da v času dolgotrajne gospodarske krize, neoliberalnega rušenja socialne države, naraščajočega pohlepa in objestnosti vladajoče elite, na katero se lepi vse bogastvo sveta, in vse večje bede večinskega prebivalstva, primanjkuje filmov, ki bi se bili pripravljeni resno posvetiti dejanskim tegobam tako imenovanega malega človeka, denimo prekarnega, slabo plačanega ali brezposelnega delavca in njegove družine. Taki ‘junaki’ so, cinično rečeno, pač nezanimivi, saj že zaradi svojega položaja niti ne dojemajo povsem perverzne logike dogajanja, ki jim greni življenje, kaj šele, da bi mogli nastopati kot njegovi dejavni udeleženci. In vendar prav njihove ‘male’ drame razkrivajo vso globino in dejanske razsežnosti krize, česar pa vsaj slovenski film nekako ni sposoben ‘zaznati’. Prav zato je Inferno, črna socialna srhljivka režiserja in scenarista Vinka Möderndorferja, pozornosti vreden dosežek, film, ki alegorično povzame spregledano ali zamolčano plat krize novodobnega kapitalizma in odločno dregne naravnost tja, kjer najbolj boli.
Bojan Kavčič, Stop, 24.09.2014

Zato me ne bi presenetilo, če bi mi jutri nekdo povedal, da je film Inferno, kakorkoli neverjetna ali radikalna je njegova zgodba, posnet po resničnih dogodkih. Umetniki se na svet, v katerem ustvarjajo, različno odzivajo. Zato je vprašanje, zakaj, v umetnosti zame bolj relevantno od »primernosti«. Ob presojanju dela se torej raje osredotočam na to, kaj si želi avtor razkriti in kako to naredi. Möderndorferjevi nameni so tu kristalno jasni. Na eni strani je obupan »krik srca«, na drugi pa film, ki namenoma vznemirja in razburja gledalca. Gre za jezen film, ki nikakor ni dvoumen. Zaradi načina, kako Inferno vse to prikazuje, ocenjujem, da je film v vseh pogledih dovršeno delo: režija, produkcija, scenarij, fotografja, scenografja… in seveda igra so v celoti daleč nad povprečjem. Marko Mandić nam ponovno pokaže, da je izjemen igralec svetovnega kova, ki se zlahka umešča med najboljše v svetu sodobnega filma.
Koen Van Daele, Delo, 7.10.2014

To je mračna drama o delavski družini, ki jo brezposelnost pahne v revščino in še kaj hujšega; o družbi, ki jo je ekonomski cinizem moralno opustošil; o posamezniku, ki je izničen toliko bolj, kolikor bolj se poskuša obdržati. Inferno gre nenehno čez rob, to je počasno in trdno stopanje v predor, v katerem ugašajo vse luči. A kljub temu ta film ni depresiven, vsaj ne v impresivnem ali patološkem smislu: Inferno je lucidno depresiven, kolikor daje izostren vpogled v današnje stanje družbenih stvari.
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

Kot rečeno, gre za izzivalen, pravzaprav osupljiv film, osupljiv v smislu socialno, emocionalno in tudi politično ekstremne narativne strukture. To je nedvomno najbolj razpoloženjsko črn film, kar smo jih posneli Slovenci, tudi daleč naokrog bi težko našli kaj primerljivega. Möderndorfer ostaja po Predmestju( 2004) in Pokrajini št.2 (2008) zvest svoji logiki brezkompromisnega odstiralca slovenskih družbenih travm.
Peter Kolšek, Delo, 15.09.2014

Inferno režiserja Vinka Möderndorferja je najbolj črn film, kar smo jih posneli Slovenci, prvi in edini, ki se ukvarja s krizo, je zapisala filmska kritika. … Morda je prečrn, vsekakor se ne dobrika nikomur. Doseže pa, da se gledalec po tesnobno zaprtem koncu vpraša, ker zdaj že ve, da Inferno obstaja, da tak pekel obstaja, da obstaja tukaj in sedaj: zakaj ne pomagam? Se lahko zgodi tudi meni? In če se, kaj bi sam naredil v peklu?
Dušan Malovrh, Slovenske novice, 16.09.2014

Film o ljudeh, potisnjenih v bedo, ki so vse okoli nas, če si to priznamo ali ne.
Marjana Vovk, Svet 24, 11.09.2014

Demonizacija »pošasti«, ki jo imenitno pooseblja Jernej Šugman, je tako rekoč popolna.
Bojan Kavčič, Stop, 24.09.2014

Film Inferno Vinka Möderndorferja bo ostal v spominu po skrajno radikalnem prikazovanju neoliberalističnega razčlovečenja in gospodarske krize.
Valentina Plahuta Simčič, Delo, 7.10.2014

… za razliko od ostalih slovenskih filmarjev se je Vinko Möderndorfer krize vsaj lotil. Kaj bi bilo, če se je ne bi, je na dlani: ko bi ljudje čez 100 let gledali filme, ki so jih Slovenci posneli v teh zadnjih petih, šestih letih, bi imeli občutek, da velike krize v Sloveniji sploh ni bilo.
Marcel Štefančič, jr., Mladina, 12.09.2014

Film je implicitna alegorija realnosti, ki jo upodablja v naturalističnem slogu, a če ne prezremo likovnih referenc prizorov, linije vzpenjajočega se suspenza, okrepljenega z nekaj vizualnimi šoki in jasno ter pošteno politično intenco, vidimo, da gre za dosleden distopični flm. Saj Möderndorfer upodablja stanje, ki je nastajajoč produkt s pojavi revščine sprijaznjene družbe. Vsa »pretiravanja« v filmu imajo torej dramaturško in estetsko funkcijo. Danes pa je estetika neizogibno (nemočno) politična.
Darko Štrajn, Delo, 7.10.2014

Že iz tega lahko razberemo, da Inferno seveda ni delo, v katerem bi avtor razglabljal o nekem abstraktnem boju dobrega in zla, pač pa delo, ki preprosto in učinkovito razkriva, kako je za nekatere posameznike že vsakdanjik lahko svojevrsten pekel.
Denis Valič, Pogledi, 10.09.2014

Deprimiranost socialnega dna se najpogosteje kaže v umiku iz družbe; teh nesrečnikov enostavno ne vidimo, ne srečami, ker so se potegnili v svoj svet in tam doživljajo najhujše možne bolečine. Koliko ljudi v Sloveniji danes živi v strahu, da jim bodo zaradi neplačevanja računov odklopili elektriko, vodo, kurjavo? Ali pa jih v končni konsekvenci deložirali iz stanovanj? … Inferno je peklenski ravno zaradi neusmiljenega, niti za trenutek ne odnehajočega poslabševanja razmer. Gledalec si želi, da bi jekleni objem dramatične stiske vsaj za kratek čas popustil, da bi si oddahnil, zadihal in v turobnem okolju videl vsaj drobec upanja. A režiser ne popušča, vedno huje je, podobno kot je dejal južnoafriški nobelovec John M. Coetzee v romanu Sramota: “Navadiš se na to, da je vedno huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše.” Tudi Möderndorfer do zadnje sekunde potiska svoj lik vedno globlje, vedno nižje, iz enega kroga pekla v drugega. … V tem smislu je Möderndorferjev Inferno pretresljivo aktualen film. Je rentgenska slika nikoli končane tranzicije na Slovenskem. … V bistvu se nam tak ali drugačen inferno že dogaja in je tu med nami zadnjih nekaj let. Vprašanje je le, v katerem krogu smo in kaj nas še čaka.
Dejan Steinbuch, Finance, 13.9.2014

V pogojih splošne odtujenosti, atomiziranih posameznikov in posameznic, neučinkovitosti nekaterih institucij sistema, neobveščenosti o morda le obstoječih alternativnih možnostih preživetja, moči velikega kapitala in»malih izkoriščevalcev«, tistih, ki si na račun krutih zlorab in izrab ljudi na dnu lahko naredijo življenje» dobička nosno«, Markov »skoraj večni« optimizem ne prinese rezultata. Film ni lep, kakor tudi ni lep ta svet. Film kliče po prebuditvi človeškega v gledalcih z željo, da življenja ljudi ne bi postala razširjeno tako brezizhodna, kot je usoda ljudi, ki jih spremljamo v filmu. V tem smislu berem film kot poziv nam individualno in nam kot družbi, da vzamemo
»pamet in usodo v svoje roke«.
Milica Antić Gaber, Delo, 7.10.2014